Za torek je bilo napovedano lepo vreme. Končno je bil že čas za kakšno daljšo turo v naših gorah. S Papijam sva bila enotnega mnenja, da se podava na Visoki  Rokav. Iz Poldovega Rovta sva se ob 4:45 odpravila po poti čez Brinovo glavo proti sedlu med Dovškim križem in Šplevto. Pogled na Rokavski ozebnik nama je prikazal nasmešek na obraz, kajti v ozebniku je bilo še dovolj snega za vzpon. Na primernem mestu sva si nadela dereze in v rokah palice zamenjala za cepin. Med vzponom skozi ozebnik je nekajkrat iz sten visokega in srednjega Rokava priletela prava kanonada kamenja, zato je bila potrebna še toliko večja previdnost. Na vrhu ozebnika sva naredila kratek odmor in se pripravila za nadaljni vzpon. Začetni kamin nama ni predstavljal nobenih težav. Po kaminu bi morala pot nadaljevati po desni strani po skrotju do naslednjega kamina in višje po prečki v levo. Jaz pa sem vzpon izpred 5 let malo pozabil in sem šel naravnost navzgor. Splezal sem najpej skozi kamin in opazil sidrišče na dveh klinih. Nadaljeval sem po strmi krušljivi poklini kakšnih 20m IV do naslednjega sidrišča za spust. Ta varianta je napačna in jo odsvetujem. Krušljivo in nevarno! Po tem delu se  svet poravna zato sva vrv pospravila v nahrbtnik in po 15 min stala na vrhu. Razgledi in ambient naokoli fantastični. Po kratkem počitku sva začela sestopati. Takoj sva našla sidrišče za spust po katerem gre prava smer. V treh spustih po vrvi sva se znašla v ozebniku in si nadela opremo za sestop. Nad nama je začela s plezanjem proti vrhu naveza iz Kranja, ki pa sta bila zelo previdna, tako da med najinem sestopom ni skoraj nič priletelo po ozebniku dol. 
Seveda sva naredila postanek pri našem lepotcu na Jezerih. Bivak je v ok stanju. Naredila par fotk iz dnevne sobe z najlepšim pogledom. Potem pa ekspresen sestop po meliščih in skozi Rdeči potok do vozila na Poldovem Rovtu.